SIBIRSKA TAJGA POZIMI

TOMSK je 400 let staro mesto ob reki Tom. Pred kratkim so arheologi odkrili, da se pod mestom nahajajo katakombe in pod njimi ostanki naselbine, ki je najverjetneje stara več tisoč let. Stari del mesta je podoba "karamazovske" Rusije, ki z lesenimi hišami, izrezljanimi okni in napušči sodi v nek pretekli čas. Tomsku pravijo tudi ruski Oxford, saj je center znanosti, ki se ponaša s številnimi univerzami in raziskovalnimi inštituti. Ker so vsi ruski režimi v Tomsk izganjali oporečnike, torej predvsem inteligenco, je tekom stoletij prišlo do izjemne koncentracije nadpovprečno inteligentnih ljudi, ki so mestu in njegovemu življenju dali svojstven pečat. Ena od največjih znamenitosti Tomska je grobnica Fjodora Kuzmiča v Aleksejevski cerkvi. Večina zgodovinarjev trdi, da gre v resnici za ruskega carja Aleksandra I., ki se je odpovedal carskemu prestolu in šel med puščavnike. Skrivnostni starec je veljal za čudodelnika. Zgodovinarji, ki raziskujejo življenje ruskega carja Aleksandra I., še vedno ne znajo razložiti prazne carjeve grobnice, niti potrditi prave identitete Fjodora Kuzmiča. K njegovi krsti v Aleksejevski cerkvi prihajajo ljudje iz vse Rusije, saj »čudotvornik«, kot mu pravijo, uresničuje prošnje in molitve.

RUSKI CAR ALEKSANDER I. (1777-1825?) je bil sin carja Pavla in Marije Fjodorovne in vnuk Katarine Velike. Imel je 9 bratov in sestra, vendar je bil babičin ljubljenec. Njegov učitelj je bil švicarski humanist Friderik Cesar, ki ga je vzgajal v liberalnem duhu. V mladosti je Aleksander simpatiziral s francosko revolucijo in poljskimi borci za svobodo, kar njegovemu očetu, carju Pavlu ni bilo prav nič všeč, češ da sicer lahko simpatizira z revolucionarji, vendar mora ščititi interese države. Očetov princip in liberalna vzgoja sta bodočega carja izoblikovali v vladarja razdvojenega med želje in resničnost. Umor očeta, ki so ga Angleži s pretvezo izvedli pred očmi mladega prestolonaslednika, je Aleksandru pustil pečat krivde in kesanja, ter ga soočil s prevarantskim svetom politike. Pod pretvezo, da bo krona njegova, so mu Angleži, ki so podkupili nekaj ruskih generalov, namreč obljubili miren državni udar, da bi odstranili starega in bolnega carja Pavla. Ker pa car Pavle ni hotel podpisati odstopa, so ga brutalno umorili pred očmi njegovega sina. Tudi to, da je Aleksander I. kasneje zavrnil Napoleona, ki se je želel poročiti z njegovo sestro, je bil angleški scenarij, ki je pripeljal Rusijo v uničujočo vojno, ki jo je Anglija potrebovala, potrebovala pa je tudi Rusijo kot zaveznico, česar car Aleksander I., ki je bil Angležem »dolžan« za svojo krono, ni mogel odreči. Nezadovoljstvo in razočaranje, ker je ruska krona s smrtjo carja Pavla postala marioneta angleškega dvora, izčrpan od vojne z Napoleonom, bolan in skrušen zaradi bolezni žene Elizavete in smrti svoje 18-letne hčere
Sofije, pretresen zaradi velikega števila žrtev uničujoče poplave v St. Petersburgu, je leta 1824 zapustil carski dvor.
Zgodovinski zapisi navajaji, da je po poplavi obiskal porušen del mesta in neki starec, ki je izgubil vse svoje imetje, je vzkliknil: "Bog nas je kaznoval za naše grehe!" Car Aleksander I. pa mu je rekel: "Ne za vaše, za moje grehe!"
Leta 1824 je car Aleksander I. odpotoval v Taganrog. Na poti so se pojavili simptomi malarije in njegovo zdravstveno stanje je bilo zelo slabo. Cesarica Elizaveta v svojem zadnjem dnevniškem zapisu piše, da sta imela s carjem dolg pogovor, po tem pa se njen dnevnik nenadoma konča. Vsi zapisi in dokumenti s potovanja in bivanja v Taganrogu so bili po nalogu njegovega naslednika carja Nikolaja I. uničeni. Ko so kasneje zaradi govoric, da ruski car ni umrl l. 1825, ampak da kot puščavnik živi v nekem sibirskem samostanu, njegovo krsto odprli, je bila prazna.

V sibirskem Krasnojarsku se je leta 1836 pojavil skrivnosten starec z imenom Fjodor Kuzmič. Ker ni hotel povedati kdo je in od kod prihaja, so ga kot potepuha aretirali in poslali v izgnanstvo v sibirski Tomsk. Po prisilnem delu je živel kot puščavnik v Krasni rečki. Starec je imel zdraviteljske in vizionarske sposobnosti, poznal je življenje na dvoru in v St. Petersburgu, bil je zelo izobražen in govoril je nekaj tujih jezikov, njegovo obnašanje je izdajalo plemenito naravo, zato so se med ljudstvom kmalu začele širiti govorice, da je pravzaprav ruski car Aleksander I. Leta 1852 mu je trgovec Khromov na obrobju Tomska postavil majhno leseno hiško, kjer je Kuzmič živel skromno, mirno in pobožno življenje, delal v svojem sadovnjaku in gojil čebele. Obiskovali so ga ljudje od vsepovsod, pogosto so bili njegovi gostje tudi člani carske družine. Umrl je l.1864. Njegova krsta se nahaja v Aleksejevski cerkvi v Tomsku. Leta 1984 ga je ruska pravoslavna cerkev razglasila za svetnika. O Fjodoru Kuzmiču piše Lev Nikolajevič Tolstoj v svoji knjigi Posmrtni zapisi starca Fjodora Kuzmiča.

SANATORIJ ČAŽEMTO ima edinstveno kombinacijo naravnih terapevtskih dejavnikov. Ob izviru mineralne vode so ga postavili leta 1987. Gre za termalno, srednje-mineralizirano vodo, ki vsebuje biološko aktivne sestavine: brom, jod, ortoborovo in kremenčevo kislino ter vodikov sulfid. Takšne mineralne vode se priporočajo za zdravljenje bolezni mišično-skeletnega sistema, perifernega živčnega sistema, bolezni moških in ženskih spolnih organov, kože, dihal in endokrine in presnovne bolezni. Drug dejavnik je sapropel blato iz jezera Karaševo, ki vsebuje usedline z dna jezera, ki so nastale iz razgrajenih preprostih organizmov in so bogate z organskimi snovmi, mikroelementi (kalcij, fosfor,železo, magnezij, žveplo itd…). Snovi v blatu ugodno vplivajo na mnoge vitalne funkcije telesa: krvni obtok, dihala, presnovo, izločanje, imunski status in druge. Pred kratkim so odkrili še izvor pitne mineralne vode. V skladu z običajnimi razvrstitvami je nizko-mineralna, hidro-karbonat-natrijevo-kloridna po sestavi, s skupno mineralizacijo 1,1 g/dm 2 in visoko vsebnostjo topnih organskih snovi, ki ji dajejo posebno terapevtsko vrednost.
Poleg drugih biološko aktivnih sestavin voda vsebuje tudi silicijevo in ortoborovo kislino, jod, železo in arzen. Manj številni so tudi drugi mikroelementi: cink, litij, mangan, kobalt, srebro, titan, barij, molibden in drugi. Voda se uporablja v zdraviliški praksi predvsem za zdravljenje bolezni prebavnega trakta (kronični gastritis z visoko in nizko kislostjo, želodčne razjede in razjede na dvanajstniku, holecistitis, colitis), in za zdravljenje bolezni sečil (kronični pielonefritis, cistitis, urolitiaza, diateza sečne kisline, oksalurije). Deluje tudi pri nekaterih presnovnih motnjah kot sta sladkorna bolezen in protin. V obliki aerosolov se uporablja pri bronhopulmonalni patologiji, uporablja pa se tudi kot izvrstno kozmetično sredstvo, saj postane koža svilena, elastična in mladostna. Redko katero zdravilišče ima take naravne danosti kot Čežemto: dva različna vrelca mineralne vode in sapropel blato. Poleg tega zdravilišče slovi po izvrstni sibirski hrani: žitarice na starodaven način, domač kruh, ribe (losos, jeseter, carska riba), kaviar, kefir, sokovi iz gozdnih sadežev… Surovine so ekološko neoporečne, saj vsa živila prihajajo od vaških pridelovalcev,
ribičev in lovcev. Posebnost je tudi njihova savna, t.i. ruska banja, kjer je tipično "tepežkanje" z brezovimi vejami, kar ugodno deluje na cirkulacijo krvi v telesu, obenem pa deluje kot "energijska metla", saj dobesedno pomete vse slabe energije. Savnanju pa sledi kopel v ledeni reki Čaji ali “ledeni piling” v snegu. Sanatorij ima tudi fitnes, telovadnico, knjižnico, lekarno, prodajalno spominkov in veliko dvorano za večerne kulturne in zabavne programe. Ena od ustaviteljev sanatorija je bila tudi dr.Valentina Aleksejevna Kharlova. Terapije v sanatoriju so individualne kot ji določi zdravnik po predhodnem pregledu in posvetu.

SELKUPI so polnomadski narod, ki v prostranstvih sibirske tajge živi v popolni skladnosti z naravo. Selkupi naj bi se okrog 3.000 let pred našim štetjem odcepili od fino-ugrinskih skupin in migrirali na vzhod, kjer so se okrog l.200 pred našim štetjem zmešali s turško-altajskimi narodi. Sami se poimenujejo Sölkup ali Shölkup, kar pomeni ljudje tajge, medtem ko jih Rusi imenujejo Ostijaki in Samojedi. Selkupi so zadnji rod južnih Samojedov, njihov selkupski jezik pa pripada samojedski skupini uralskih jezikov. Zanimivo je, da je bil leta 1879 pisni jezik Selkupov osnovan na latinici in so šele l. 1940 pričeli s pisanjem v cirilici. Leta 1986 pa je N. Tereshchenko na osnovi abecede iz leta 1930 oblikoval novo selkupsko abecedo v cirilici, ki vsebuje 40 črk.
Selkupi živijo ob srednjem porečju reke Ob. Ob popisu prebivalstva leta 1999 jih je bilo le še 1.570. Še danes živijo izključno od lova, ribolova in nabiralništva. Selkupska kultura se prenaša kot ljudsko izročilo s pesmijo, plesom in legendami. Duhovni svet priznavajo kot vzporeden svet svojega bivanja, zato se vsi elementi materialnega sveta pri njih izražajo tudi v duhovnem svetu - kot duh reke, zemlje, ognja, gozda, živali itd. S svetom duhov komunicirajo pravtako kot s prvinskim svetom svojega bivanja. Selkupi so ljudstvo sibirske puščavnice Anastazije. Megrejeve knjige Zveneče cedre tajge opisujejo življenje v tajgi ob srednjem porečju Oba, kjer živijo Selkupi. Anastazijina sestrična Natalija Plutonovna bo izvedla star selkupski obred za energijsko čiščenje telesa in povezavo z energijami narave. Potovanje k ljudstvu, ki ohranja svoje starodavne korenine, mitologijo in šamansko tradicijo je zato potovanje, ki vtisne neizbrisen pečat v naše življenje.